Vladavina prava v praksi pomeni, da se morajo vsi – tako državljani, kot tudi vladajoči – pokoriti pravu. Na tem mestu se postavlja vprašanje kateremu pravu. Slovenija je s prvim majem 2004 postala država članica Evropske unije, ki je danes politično-ekonomska zveza iz 27 držav, za vstop v katero je morala iti skozi celoten postopek urejanja in prilagajanja nacionalnega (tj. državnega, v našem primeru »slovenskega«) prava pravu Evropske unije. To konceptualno pomeni, da smo morali celotno nacionalno zakonodajo podrediti standardom evropskega prava – najpomembnejša je ustava (ki je hierarhično najvišji akt), v skladu s katero mora biti celotna zakonodaja (sprejeta s strani Državnega zbora), s to pa dalje še podzakonski akti (sprejeti s strani državnih organov, npr. vlade). Pri tem velja omeniti:
- načelo primarnosti prava EU, ki vselej vzpostavlja prednost prava EU pred nacionalnim pravom (če si ti dve pravi razlikujeta, vedno prevlada pravo EU – slovensko pravo mora biti vedno v skladu z pravom EU) in
- načelo avtonomnosti prava EU (pravni red EU je samostojen in nastaja neodvisno od prava držav članic).
Države članice morajo pravo EU prenesti v svoje nacionalne zakonodaje in so v primeru neprenosa oz. nespoštovanja lahko tudi sankcionirane.
Marsikomu, še posebno mlajšim generacijam, se zdi poznavanje delovanja države irelevantno. V nadaljevanju vam bo poskušala obrazložiti, zakaj osnovno znanje glede pravnega sistema države za mlade kljub temu ni tako nepomembno in kakšne možnosti nam članstvo v EU ponuja. Znajdete se denimo v situaciji, ko bi radi odšli na Erasmus+ izmenjavo (tj. program financiran s strani EU). Pri tem dobite finančno pomoč države, kjer se zatakne že pri nepoznavanju postopka za pridobitev le-te. Dodatno nepoznavanje nacionalnega in evropskega prava vam sicer neposredno lahko ne škoduje, lahko pa vas prikrajša dodatkov s strani Evropske unije in vaše države, saj niste niti vedeli, da ste do takega dodatka upravičeni. Dalje, zanima vas prostovoljstvo ali delo v tujini in iščete možnosti vključitve v programe, ne veste pa, kje začeti.
Vsak državljan države članice EU ima poleg nacionalnega državljanstva tudi evropsko državljanstvo, ki mu nudi dodatne ugodnosti prostega gibanja med območji držav članic. Če pogledamo vidik državljanstva je najbolj opazen kriterij tega vidika prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva. Zavedati se moramo, da imamo mladi znotraj Evropske unije ogromno možnosti pripravništev in zaposlitev znotraj držav članic. Pri tem nacionalne zakonodaje držav članic obvezuje evropsko pravo, ki prepoveduje favoriziranje določenih državljanstev in vzpostavlja kriterije enakega obravnavanja – nacionalno pravo ne sme tujih državljanov obravnavati slabše od svojih (to seveda ne pomeni, da celotna nacionalna zakonodaja velja za vse – za tujce je vzpostavljena dodatna zakonodaja). Zato si ne gre misliti, da mladi nismo upravičeni do enako kvalitetnih kariernih možnosti kot državljani določene države članice – ravno obratno.
Kot zadnje, ključnega pomena pri vladavini prava je tudi neodvisno in nepristransko sodstvo, ki je ena najpomembnejših ustavnih vrednot. V okviru EU se srečamo s t. i. Sodiščem EU, ki je sestavljeno iz Sodišča in Splošnega sodišča. V teh institucijah fizični posameznik ne more biti stranka postopka, te so običajno države članice oz. njihovi organi ali institucije, prav tako pa tudi organi in institucije EU. Zaradi tega velja omeniti še Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), kjer je fizični posameznik lahko stranka in ki odloča po Evropski konvenciji za človekove pravice (EKČP), ki pa ne spada pod pravo EU, ampak pod mednarodno pravo. ESČP je tudi najvišja instančna stopnja, do katere je dostop omogočen samo, če so izčrpana vsa nacionalna pravna sredstva in če gre za odločitev o zadevah kršitve človekovih pravic.
Francka Malik