Evropski upravni prostor je skupek standardov. Predmet Evropskega upravnega prostora so reforme glede kakovosti v upravi, e-uprave, sistema javnih uslužbencev, javnih financ, lokalne uprave in paradržavnih organizacij. Institucionalna ureditev Evropske unije v nobenem pogledu ne nadomešča državnih struktur v posameznih državah članicah, novi upravi prostor pa s svojimi standardi in oblikovanjem javnih politik presega nacionalne modele javne uprave in upravne prakse Evropske unije.
Obstoj Evropskega upravnega prostora pomeni torej, da se nacionalne javne uprave ravnajo na podlagi skupnih evropskih principov, norm in predpisov. Evropski upravni prostor je okolje, v katerem morajo nacionalne vlade za zagotovitev poenotenosti pravic državljanov in gospodarskih subjektov v Evropski uniji zagotoviti raven učinkovitosti in kakovosti svojih storitev.
Sedem temeljnih načel Evropskega upravnega prostora
Razvitih je bilo sedem temeljnih načel Evropskega upravnega prostora. Institucije Evropske unije ne morejo biti zamenjane z nacionalnimi institucijami, pač pa so zavezane k sodelovanju. Nacionalne uprave so odgovorne za implementacijo in izvajanje odločitev Evropske unije, biti pa morajo zanesljive, transparente in delovati morajo na demokratični način.
Prvo načelo: Vladavina prava
Vladavina prava pomeni pravno odgovornost (zanesljivost) in predvidljivost upravnega delovanja ter odločanja. V prvi vrsti se nanaša na načelo zakonitosti kot nasprotje arbitrarnosti v javnem odločanju ter na potrebo po spoštovanju legitimnih pričakovanj državljanov. To načelo vključuje nevtralnost, nediskriminacijo strank, hierarhijo pravnih predpisov, nadzor uprave s strani neodvisnega sodstva, v svoj okvir pa združuje tudi načelo sorazmernosti, pravičnosti, pravočasnega reševanja, profesionalnosti zaposlenih v javni upravi, diskrecijska pravica pa je v upravnem postopku izjema in podvržena zasledovanju javnega interesa.
Drugo načelo: Odprtost in transparentnost
Odprtost in transparentnost omogočata zunanji nadzor upravnih postopkov in rezultatov ter njihovo skladnost s prejetimi navodili. Izraža se v predpisni obrazložitvi odločitev, kar predstavlja podlago za reševanje na višjih instancah in preprečuje samovoljno ter korputivno reševanje zadev. To načelo omogoča državljanom, da sodelujejo pri procesih odločanja in imajo dostop do informacij javnega značaja.
Tretje načelo: Odgovornost
Odgovornost javne uprave pomeni njeno odgovornost za svoja dejanja nasproti drugim upravnim, zakonodajnim in sodnim organom ter posledično javnosti, s tem pa se zagotavlja ravnanje v skladu z vladavino prava. Uveljavlja se s formaliziranjem postopkov in določitvijo notrajnih mehanizmov. Odgovornost je bistvena za zagotavljanje učinkovitosti, uspešnosti, zanesljivosti in predvidljivosti javne uprave.
Četrto načelo: Učinkovitost in uspešnost
Učinkovitost in uspešnost je najnovejša kategorija, povezana tudi s splošno kakovostjo javne uprave in zadovoljstvom uporabnikov pri doseganju ekonomskega optimuma za javni sektor. Pojem učinkovitosti naj bi zajeal predvsem gospodarnost pri uporabi javnih virov, medtem ko se uspešnost nanaša na doseganje ciljev javnih politik, ki so določeni z zakoni in izvedbenimi predpisi. Načelo proporcionalnosti zahteva, da se v vseh fazah oblikovanja in izvedbe javnih politik (vključno s to ravnjo in mehanizmi izvedbe) uporabijo rešitve, ki so sorazmerne s cilji.
Peto načelo: Načelo subsidiarnosti
Načelo subsidiarnosti zahteva, da se vsako upravno delovanje izvaja na najnižji ravni, ki je še primerna in sposobna za njegovo delovanje.
Šesto načelo: Načelo sodelovanja
Načelo sodelovanja zahteva čim večjo vključenost vseh zainteresiranih v vse faze procesa oblikovanja javnih politik, s čimer naj bi se zagotovilo večje zaupanje v rezultate in posledično institucije javne uprave.
Sedmo načelo: Načelo koordinacije
Načelo koordinacije zahteva povezanost in koherentnost ter razumljivost političnega delovanja in ukrepov za doseganje rezultatov v javnem interesu, kar je ob razvoju Evropske unije vse pomembnejše.
T. K.