Če je nekoč veljal pregovor “Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most”, se zdi, da je mladost tega stoletja vse prej kot brezskrbno norčava. Resda lahko vsaka generacija zase reče, da je (bilo) biti mlad vse prej kot lahko, pa vendar so izzivi, pred katerimi je današnja mladina, zahtevni in kompleksni. S tem mislim na vse mlade, tiste, ki živijo v EU, kot tiste, ki živijo v negotovosti in strahu za lastno življenje. Teh je, žal, vsak dan več, sploh v luči naraščajoče nestabilnosti ter razraščanja vojn in konfliktov na Bližnjem vzhodu. Posledice tega vse bolj čutimo tudi v Evropi, saj je med begunci veliko otrok in mladostnikov, tudi takih, ki so se na begunsko pot podali brez staršev oziroma spremstva odraslih. V tem oziru bomo morali v prihodnje, ne le mladi, pač pa vse generacije, napeti vse sile v iskanju rešitev za strpno in vključujočo družbo, utemeljeno na evropskih vrednotah solidarnosti, multikulturnosti in medsebojnega spoštovanja.
Mladi Evropejke in Evropejci se od pričetka ekonomsko-finančne krize, ki je vse bolj tudi socialna, soočajo z naraščajočo brezposelnostjo in spremembami na trgu dela, ki pomenijo predvsem naraščanje deleža zaposlitev za določen čas.
Evropski parlament je to problematiko večkrat obravnaval, med drugim smo sprejeli Jamstvo za mlade in Pobudo za zaposlovanje mladih.
V jamstveno shemo smo v Evropski uniji doslej vložili že 6 milijard evrov, kar je pomemben, a ne edini korak v smeri izboljšanja zaposljivosti mladih; tako, denimo, Mednarodna organizacija dela (ILO) ocenjuje, da bi za reševanje brezposelnosti mladih potrebovali 21 milijard. Letos se bomo lahko seznanili tudi z oceno učinkovitosti jamstvenih shem po državah ter na evropski ravni, kar bo pokazalo učinke te sheme in nakazalo izboljšave instrumenta v prihodnje. Po nekaterih podatkih smo uspeli leta 2015 znižati brezposelnost mladih le za 1,5%, kar je odločno premalo ambiciozen dosežek.
Jamstvo za mlade je brez dvoma korak v pravo smer, saj gre za največje shemo reševanja problema brezposelnosti mladih, vendar pa se temu problemu še vedno namenja premalo pozornosti. Prav tako v več državah članicah jamstvena shema ne zagotavlja trajnih, varnih in dostojnih zaposlitev, temveč zgolj kratkoročne ukrepe, ki le gasijo požar, mladim pa ne omogočajo, da se osamosvojijo na dolgi rok in postanejo avtonomni.
Ko že govorimo o brezposelnosti, je treba imeti vselej pred očmi dejstvo, da nihče, naj bo mlad ali starejši brezposeln, ni sam kriv za takšno situacijo, in da je treba v družbi razvijati tudi „mehke“ mehanizme podpore tistim, ki so brez zaposlitve. Zaskrbljujoča so, denimo, opozorila strokovnjakov, da je (dolgotrajna) brezposelnost eden od osrednjih dejavnikov slabšanja duševnega zdravja prebivalstva.
Na tem mestu se mi zdi tudi zato pomembno opozoriti na pomen prostovoljstva, ne v smislu nadomestka za dostojno plačano delo, temveč v smislu krepitve kompetenc in veščin posameznice ali posameznika, s čimer si lahko ta izboljša zaposlitvene možnosti. Po podatkih Eurobarometra (2015) je leta 2014 ena četrtina mladih Evropejcev sodelovala v organiziranih prostovoljskih dejavnostih, od tega jih je največ sodelovalo v prostovoljskih dejavnostih v lokalni skupnosti. Program EU Erasmus+ omogoča „European Voluntary Service“, ki je instrument za spodbujanje prostovoljstva mladih, s čimer se krepijo solidarnost, medsebojno razumevanje, strpnost, socialna kohezija ter aktivno državljanstvo.
Mladim ponuja več kot 2-mesečno prostovoljsko delo v drugih državah, s čimer poleg izkušenj in različnih spretnosti, pridobijo tudi znanje tujih jezikov, kar je izjemno dragocena popotnica za vse življenje.
V duhu sožitja med generacijami se moramo vsi truditi razumeti potrebe in težave mladih ter nuditi podporo tistim, ki – ne zaradi lastne krivde – ne uspejo dobiti zaposlitve, ob tem pa vabim vse mlade, naj vzamejo prihodnost v svoje roke, naj sodelujejo, se vključujejo in iščejo alternative v smeri doseganja novega družbenega soglasja o trajnostnem razvoju naše družbe.