Leto 2021 je leto slovenskega predsedovanja Evropski uniji, zato smo se v okviru Nefiks kariernega dneva obrnili v naše širše okolje, ki ga predstavlja Evropska unija. Geslo letošnjega kariernega dneva je “Prihodnost je v povezovanju!” in sledi prizadevanjem EU po iskanju poti novega skupnega delovanja. Zaključni dogodek je zaradi epidemije novega koronavirusa letos potekal na daljavo. Častni pokrovitelj Nefiks kariernega dneva je sicer bil že šesto leto zapored Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije.
Zaključni dogodek je potekal 19. aprila, spremljati pa ga je bilo mogoče prek YouTuba. Na dogodku so kot gosti sodelovali Jakob Osredkar, vodja “New Dimension Party”, ki je primer, kako lahko evropsko zamisel udejanjamo v lokalnem okolju ter na ta način krepimo evropsko identiteto, dr. Staša Tkalec, asistentka dr. Milana Brgleza v Evropskem parlamentu ter Ajda Gracia Golob iz Evropske komisije. Pogovor z gosti so vodili dijaki Simon Trussevich in Borut Bončina iz Gimnazije Bežigrad, Živa Dokl iz Gimnazije Velenje ter Mark Djuraševič iz Gimnazije Koper.
Na začetku je prek videoposnetka vse prisotne nagovoril gospod predsednik.
Staša Tkalec
Simon Trussevich: Kako ste pravzaprav postali asistentka dr. Milana Brgleza v Evropskem parlamentu?
Postati asistent Evropskega poslanca je priložnost, ki je ne načrtuješ, temveč je priložnost, ki pride nepričakovano. Mogoče za nazaj zgleda, da so moje stvari v karieri vodile k temu, saj sem bila prej zaposlena v Državnem zboru kot strokovna sodelavka pri poslanski skupini, ki se je ukvarjala tudi s področjem Evropske unije in po izvolitvi dr. Milana Brgleza v Evropski parlament sem dobila priložnost, na njegovo povabilo, da postanem njegova asistentka. To je seveda služba za določen čas petih let.
Simon Trussevich: Katera znanja in izkušnje so najpomembnejše pri vašem delu? Kaj pri vašem delu gospod Brglez najbolj ceni in kaj pravzaprav terja vaše delo?
Najprej bi rekla, da je služba asistenta evropskega poslanca služba, ki zahteva vsestransko znanje in vsestranske veščine. Zagotovo mi je dal študij mednarodnih odnosov formalno znanje, potem pa tudi specializacije naprej na magisteriju in doktoratu, sicer pa služba terja še številne druge veščine, ko to so navezovanje stikov, pogajanja, nekaj malega diplomatskih veščin, ki sem si jih pridobila z delom prej tako v Državnem zboru kot na Ministrstvu za zunanje zadeve in seveda, kar je ključno, ko govorimo o priložnostih, ki jih ponuja Evropska unija, je zanimanje za evropsko delovanje. Imeti moraš žilico za stike z ljudmi z različnih kultur in ne sme ti manjkati iskrenega zanimanja in veselja, pripravljen se moraš biti preseliti v tujino zaradi službe ter se znajti v konglomeratu, v katerem je zaposlenih osem tisoč ljudi. Morda je to izziv, ki zahteva neko osebno naravnanost k temu.
Simon Trussevich: Kako poteka vaš delovni dan in kako si razporedite svoje vsakodnevne obveznosti?
Moto službe asistenta evropskega poslanca je “pričakuj nepričakovano”. Osnovno vodilo urnika so obveznosti, ki sodijo v okvir plenarnih zasedanj in odborov, katerih član je posamezen evropski poslanec. Sama v tem primeru konkretneje spremljam Odbor za socialne zadeve in zaposlovanje v Evropskem parlamentu, seveda pa tudi vse ostale dejavnosti poslanca. Razporeditev obveznosti je zelo težka vnaprej, še sploh v primeru kombiniranega oziroma hibridnega dela, ki ga imamo trenutno v Evropskem parlamentu. Težko je ločiti med službenim in prostim časom, tudi zato, ker je sodelovanje v političnem procesu na nek način tudi način življenja. Nikoli ne moreš prav zares odklopiti, da ne bi prišel domov in začel tudi po delovnem času spremljati novice o tem, kaj se dogaja v Evropski uniji, kaj se je na Kitajskem dogajalo medtem ko smo mi spali in to vpliva na Evropsko unijo in delo poslanca, tako da verjamem, da kogar zanima takšen način življenja in takšne vrste služba, le-to jemlje kot neke vrste hobi in neke vrste ljubezen.
Simon Trussevich: V povezavi s koronavirusom, koliko dela trenutno opravljate v živo v Evropskem parlamentu in koliko na daljavo oziroma kako je epidemija vplivala na vaš način dela?
Če se spomnim lanskega marca, bi rekla, da se je Evropski parlament hitro odzval. V svojem poslovniku in zgodovini delovanja nima primera, da bi se poslanci srečevali kakorkoli drugače kot v Bruslju ali Strasbourgu. Hitro se je vzpostavila platforma, prek katere ima večina poslancev možnost sodelovati, v zadnjem času tudi oglašati se iz drugih krajev, ne samo iz Bruslja, na plenarna zasedanja. Na podoben način potekajo tudi vsi sestanki. Po enem letu je v Evropskem parlamentu v veljavi hibriden način delovanja, ki spominja na izkušnje dijakov, ki ste kakšen teden fizično prisotni, kakšen teden pa delate od doma, se je pa večino aktivnosti preselilo na različne spletne platforme. Poslanci imajo možnost tudi glasovanja iz svojega kraja, se pravi na oddaljen način. Celotna zadeva se je, vsaj za podporno osebje, tudi za asistente, relativno zakomplicirala, ker je več prilaganja, tudi več logističnih zapletov v zvezi s potovanjem poslancev. Recimo pri potovanju v Bruselj je treba poskrbeti, da so izpolnjeni vsi pogoji, da lahko poslanec pride in sodeluje v aktivnostih v parlamentu. Recimo, da smo se kar uspešno prilagodili temu načinu delovanja, tako kot vi uspešno krmarite s svojim šolanjem.
Živa Dokl: Ali ste že od začetka vedeli, da vas zanima politika oziroma da boste v svoji karieri politično usmerjeni? Je bil na vaši poti kakšen mejnik, ko ste se odločili za bolj politične vode?
Vedno sta me zanimali politika in politologija, vendar najprej s teoretskega vidika, zato sem tudi vpisala mednarodne odnose. Skozi študij se je pri meni začela pojavljati potreba po tem, da spoznam tudi drugo, aplikativno stran. Vedno se mi je zdelo krasno, recimo na konferencah, kjer sem sodelovala, da se vsi strinjajo, vendar sem imela občutek, da prepričujem prepričane in da izsledkov svojega dela nisem uspela videti ali prenesti direktno odločevalcem, zato me je zanima, kako poteka odločevalski proces od znotraj. Najprej seveda v priložnostih, ki sem jih dobila v Državnem zboru, kjer še vedno deluješ strokovno, podajaš strokovne argumente za končno politično odločitev, ki jo sprejmejo odločevalci, ampak vseeno imaš občutek, da imaš možnost skozi to vplivati na končno življenje ljudi. Podobno se mi zdi v Evropskem parlamentu, kjer pa je seveda dimenzija bistveno širša, saj tu deluješ v instituciji, v kateri je zaposlenih osem tisoč ljudi in je s svojim glasom teže prodreti, ampak vseeno imaš možnost vplivanja in od znotraj spremljati procese, ki ta trenutek spreminjajo samo Evropsko unijo.
Živa Dokl: Kako se kot predstavnica ženskega spola soočate z vašo funkcijo?
V Evropskem parlamentu je, kar se tiče samih poslank in poslancev, slika še vedno nagnjena k temu, da prevladujejo moški, medtem ko med asistenti (ne poznam sicer natančnega števila), je večina mladih žensk. Ampak to je zelo pavšalna ocena. Mislim, da spol pri mojem delu ni igral prav nobene vloge, je pa z vidika načrtovanja svoje kariere mogoče težje, sploh ker v nekih formativnih letih, v letih, ko prideš do pomembnih odločitev, je mogoče za žensko več dejavnikov, ki vplivajo na to, ali je pripravljena recimo preseliti se v tujino za dlje časa, ali si pripravljen sprejeti neko službo, ki ne pozna pravega delovnika in tako naprej, je pa seveda čisto vse odvisno od prilagajanja in od osebnih okoliščin, ki jih ima vsak posameznik. V mojem konkretnem primeru to ni igralo nobene vloge.
Borut Bončina: Kaj je bil za vas ključni motivator, ki vas je poslal na vašo karierno pot?
Radovednost. Že v srednji šoli me je zanimalo vse. Želela sem izvedeti veliko vzrokov za stvari, zakaj so take, kakršne so in pa zanimanje za mednarodne odnose, za vse, kar je mednarodno, medkulturno, kar je bil tudi razlog zato, da sem se vključila najprej v angleški bralni klub na svoji gimnaziji v Ljutomeru in tam začela potovati preko debate v dele sveta, ki jih sicer verjetno še danes ne bi obiskala. Sicer v pandemičnih razmerah seveda ne, ampak na srečo je bilo to še pred samo epidemijo. Obisk Peruja, obisk Islandije, Nemčije in tako naprej, so bili odločilni zato, da se človek začne zanimati za mednarodne odnose, zakaj stvari stojijo tako, kot stojijo in pa seveda tudi teme, ki smo jih debatirali, so dodatno vzbudile radovednost za politični vidik odločanje in kasneje tudi specifično za samo Evropsko unijo.
Borut Bončina: Ali je na vaši karierni poti, ko pogledate nazaj, kakšen delček, za katerega lahko rečete, da če bi vedeli, kaj vse je Evropska unija, bilo vsaj malo lažje?
Recimo, da sem še iz tiste generacije, ki je bila prva bolonjska generacija na fakulteti, tako da je bilo kar veliko študijev oziroma Erasmus priložnosti znanih kasneje. Sama se recimo nisem udeležila Erasmus izmenjave, bi se pa jo nazaj gledano z veseljem. Svojo mednarodno izkušnjo sem začela z magistrskim študijem v Benetkah in Solunu, ampak v generalnem gledanju ne. Spodbudila bi samo mlade, da če jim pride kakršnakoli priložnost na pot, da jo čimprej izkoristijo, da ne čakajo in odlašajo z njo na kasnejša leta.
Mark Djuraševič: Kakšno vzdušje vlada v tako veliki instituciji, kot je Evropski parlament? Kakšne odnose imate s sodelavci in asistenti drugih poslancev? Se družite tudi v prostem času oziroma kako poteka socializacija znotraj tako velike institucije?
Institucija je res ogromna in običajno (pred epidemijo) tu vlada stalen vrvež. Odnosi na splošno, ki vladajo med samimi asistenti in poslanci so izjemno vljudni in izjemno sodelovalni. Nivo politične kulture na vseh ravneh je, si upam trditi, glede na izkušnjo v nacionalnem parlamentu, bistveno višji. V stilu komunikacije in tudi z vsemi ostalimi asistenti tako ostalih slovenskih poslancev iz drugih političnih skupin kot tudi iz drugih držav, sama osebno izredno dobro sodelujem. Tudi zasebno se seveda dobimo na kavi, kadar je to možno, se pravi pred pandemijo in upam da spet z majem, ko se začnejo stvari v Bruslju sproščati. Tako da na vseh ravneh lahko potrdim, da izjemno dobro sodelujemo.
Vprašanje iz komentarjev na YouTubu: Ali se vam zdi, da vas je vaše izobraževanje, predvsem študij, pripravilo na vašo vlogo v službi?
Zagotovo v teoretskem smislu da, torej v poznavanju nekega okvira institucij, ampak vse službe, ki sem jih opravljala, od študentskih del naprej, so zahtevale trajnostno učenje. Na fakulteti te nihče na nauči praktično, kako napisati depešo ali zakonodajni amandma. So stvari, ki pridejo s prakso, tako da neka osnova, ki jo dobiš v teoretski podlagi, je izjemno dobrodošla, ne obstaja pa študij, ki bi bodisi popolnoma olajšal in omogočil neko karierno pot bodisi ti jo povsem zaprl. Vsak naj sledi tistemu, kar ga dejansko zanima. Evropska unija namreč, če gledamo v ozkem smislu, samo v institucijah zaposluje približno 40 tisoč delovnih mest, med katerimi niso vsa vezana na politične funkcije, ampak so tu priložnosti za najrazličnejše strokovnjake, za tolmače, strokovno-tehnično osebje, za napotitev držav članic … Ravno v času predsedovanja, ki ga bo v kratkem prevzela Slovenija, se vidi, kako zelo potrebujemo različne strokovnjake, ki bodo pomagali pri osnovanju zakonodaje, ki bo vplivala na celotno Evropsko unijo. Vse bi spodbudila, da se zanima za mednarodno in evropsko dimenzijo znotraj tistega področja, ki ga sicer sami profesionalno opravljajo.
Vprašanje iz komentarjev na YouTubu: Kako bodo lahko mladi dobivali kompetence prihodnosti s pomočjo Evropske unije tudi v prihodnje?
Večkrat ste verjetno že vsi slišali za jamstvo za mlade, ki je program Evropske unije, s katerim dejansko podpira in ponuja, kar se nam zdi še posebej v času, ko bo zopet na mlade padla izjemno visoka cena aktualne krize, neko varnostno mrežo, bom rekla temu, s financiranjem programov v državah članicah v starostni dobi med 15 in 29 let, zato da se zagotovi, da je vsakomur izmed njih ponujena zaposlitev, pripravništvo ali vrnitev v formalno izobraževanje. Verjamem, da bo ta prenovljeni program poleg vsega, kar financira Evropska unija članicam, mladim pomagal, da se pripravijo na zelo nepredvidljivo prihodnost.
Vprašanje iz komentarjev na YouTubu: Ali menite, da se zaupanje v projekt Evrope med mladimi povečuje? Ali vidijo dobrobit, ki ga prinaša? Ali je mogoče pričakovati spremembe na boljše v času slovenskega predsedovanja?
Nekaj, čemur lahko sledimo, je raziskava Eurostata, ki je, se mi zdi da pred dvema letoma, izvedel raziskavo med mladimi glede njihovih pričakovanj do Evropske unije, kjer se je izkazalo, da mladi verjamejo v idejo Evropske unije in si jo želijo tudi graditi oziroma želijo biti aktiven dejavnik v grajenju Evropske unije. Dojemajo jo torej kot pozitiven projekt, želijo pa se tudi udejstvovati v razmišljanju in pogovorih o temu, kako jo lahko izboljšujemo. To je delo vsakega izmed nas, da ne sprejmemo projekta samo takega, kot je zato, ker je v principu dober. Ravno prejšnji teden sem imela sestanek z ambasado Slovenije v Belgiji, kjer sem bila izredno presenečena nad številom in tudi nad zelo inovativnimi idejami in iniciativami, ki jih ima Slovenija na vseh možnih področjih. Vsekakor mislim, da bo mogoče videti večjo vključenost Slovenije in več akterjev tekom predsedovanja. Upam, da se bo s tem razširila tudi ozaveščenost mladih, pa tudi drugih o priložnostih, ki jih Evropska unija ponuja. Teh je res ogromno, vsi pa se zavedamo, da je zaradi prepojenosti informacij možno, da katero izgubo in se zaradi tega mladi, ki bi se sicer vključili, ne vključijo, ker jih ta informacija ne doseže. Upam, da bo v času predsedovanja ta ozaveščenost spodbujena in da bo mogoče spodbujen tudi ta odnos do Evropske unije.
Ajda Gracia Golob
Simon Trussevich: Katere funkcije ste v okviru Evropske komisije že opravljali in kaj trenutno delate? Kateri projekt, pri katerem ste sodelovali, je po vašem mnenju tisti, ki bo najbolj koristil slovenski družbi?
Na Komisiji sem začela kot stažerka, torej prišla sem na prakso med opravljanem magisterija z namenom ostati v Bruslju samo za pet mesecev. Mislim, da je za precej ljudi, ki živimo v Bruslju, to znana zgodba, torej, da smo v kroge evropskih inštitucij prišli z namenom, da se iz njih nekaj naučimo, potem pa se je življenje izpeljalo na tak način, da smo v Bruslju kar ostali. Po svoji praksi sem začela delati, kot v našem žargonu rečemo, kot Project Officer, torej sem se začela ukvarjati s programom, ki ga mislim, da vsi poznate, to je Erasmus, ki pa nima samo priložnosti, ki jih ponuja za študentske izmenjave, ampak tudi precej drugih zadev, tako da sem se med drugim ukvarjala z mladimi. Imela sem čast biti v prvi ekipi, ki je zasnovala European Solidarity Corps. Mogoče vam je ta program tudi znan, saj se ukvarja z dodeljevanjem priložnosti mladim na področju prostovoljstva in humanitarnih dejavnosti, prav tako pa tudi na področjih dela in pripravništev, tako na lokalni kot tudi na mednarodni ravni. Z mojega vidika je ta program res čudovita priložnost za mlade, da se povezujejo in spremljajo svoja, pa mogoče tudi življenja svoje okolice na boljše. Potem sem pa zašla v malo širše mednarodne vode in sicer s tega, da sem se ukvarjala z evropsko ravnjo, sem presedlala na mednarodno. Postala sem asistentka direktorici za mednarodno sodelovanje z Latinsko Ameriko in Karibi. Bila sem politični svetovalec direktorici. Pokrivali smo vsa možna področja s strani sodelovanja Evropske unije in Latinske Amerike. Sedaj pa sem se specializirala bolj na področja digitalizacije, vesolja in kulture.
Simon Trussevich: Koliko zaposlitev v Evropski komisiji na splošno lahko izpostavimo kot tiste zaposlitve, ki jih lahko dobijo mladi? Poznate veliko kolegov, ki so vaše starosti in so zaposleni v okviru Evropske komisije?
Možnosti za zaposlitev v Evropski komisiji je v bistvu več, kot si mogoče na prvi pogled mislimo. Tista najbolj poznana pot je preko velikega kompoja, torej precejšnjega dela izpitov, ki potekajo za pridobitev pogodbe za nedoločen čas, s katero postane oseba javni uslužbenec na Evropski komisiji lahko za celo življenje. So pa tudi druge priložnosti in mladi se vse bolj odločajo za prijave preko takih poti, in sicer kot pogodbeni delavec, na primer za pet ali šest let. To je maksimalna doba, ki jo lahko imaš, torej ni samo za mlade, temveč za kogarkoli, ki je strokovnjak na določenem področju, ampak mislim, da lahko vidim, da se vedno več mladih priključuje Evropski komisiji prav preko te poti. Ponavadi takšno delovno mesto zahteva nekoliko manj delovnih izkušenj kot drugod, ampak še vedno na precej visoki ravni. Med svojimi kolegi imam precej mladih, moram reči. Ne poznam seveda točne številke, ker nas je na Komisiji precej po različnih direktoratih in se tudi med direktorati ta številka seveda razlikuje, bi pa rekla, da je priložnosti, kako se kot mlad priključi Evropski komisiji, precej.
Simon Trussevich: Katere fakultete pa so tiste najbolj primerne za kasnejšo zaposlitev v evropskih institucijah?
To je zanimivo vprašanje, ker bi si mogoče na prvi pogled mislili, da so to fakultete, ki se ukvarjajo z vprašanji, kakor bi to na primer bila Fakulteta za družbene vede ali smer mednarodni odnosi, ki sem jo tudi sama opravljala ali pa recimo pravna ali ekonomska fakulteta. Jaz vsekakor ne bi šla v to smer razmišljanja. Evropska komisija pokriva praktično vsa področja, ki se dotikaj življenja Evropejcev, kar pomeni, da potrebuje strokovnjake iz teh področij, torej in s področja prometa in s področja prava in s področja kmetijstva in agronomije … Tako da mislim, da ni toliko stvar fakultete, kolikor je stvar posameznika, ki bi se odločal se specializirati in ki ga zanima tudi delovanje recimo na mednarodnih upravljanjih.
Živa Dokl: Kaj je najljuši del pri opravljanju vašega poklica? Kaj imate pri svojem poklicu najraje?
Moram povedati, da res uživam v delu, ki ga opravljam. Res uživam, tako da izpostaviti samo en del bi bilo mogoče celo težavno. Na eni točki sem imela tudi priložnost vrniti se v Slovenijo in nadaljevati tu. Zdi se mi, da sem takrat med razmišljanjem ugotovila, zakaj tako rada ostajam. To je prav ta multikulturnost, ki jo inštitucije ponujajo, priložnost, da lahko v enem dnevu delaš z državljani 27 držav članic, kar pomeni 27 različnih pogledov. Jaz v enem delovnem dnevu govorim štiri jezike na delovni ravni. Kar bi rada izpostavila je spoštovanje med kolegi. Raven medsebojnih odnosov je vsekakor izredna in zdi se mi, da je to nekaj, kar res izstopa.
Borut Bončina: Dijaki četrtih letnikov se v tem času intenzivno pripravljajo na maturo z namenom, da se bodo lahko vpisali na študijsko smer, ki jih bo po njihovem mnenju najbolje pripravila na bodočo kariero. Kaj je vaš nasvet mladostniku za njegovo karierno pot?
Mogoče bo zvenelo nepričakovano. Ključen nasvet bi bil, da naj ostanejo svojim interesom. Res ni pomembno, da samo zato, ker si želiš delati na inštitucijah, da moraš študirati pravo. Mislim, da bi ot lahko vodila v najrazličnejše smeri, če študiraš recimo pravo. Biti zvest samemu sebi pomeni, da se boš vedno ukvarjal s temami, ki so ti ljube, ki te zanimajo, ki si jih boš želel raziskovati in boš s tem imel priložnost nadgrajevati svoje znanje in se dokazovati samemu sebi, pa tudi drugim s tem, kar boš rpidbil. Torej, ne se obremenjevati z mislijo, katera smer ti bo dala več priložnosti, ampak biti zvest temu, da si boš širil svoj duh, da boš širil svoja znanja. Zdi se mi, da je to nekaj, kar te bo pripeljalo najdlje.
Borut Bončina: Zanima me, glede vaših del, od kje je prišla vaša motivacija? Kaj je gonilo vaše poti?
Faktorjev je res ogromno. Če začnem z osebnim je to, da prihajam iz družine, ki je tudi italijanska. Z materine strani prihajam iz Neaplja, iz južne Italije, in ta dvojezičnost, dvokulturnost je bila nenehno prisotna v moji družini. Prihajam s Primorske in meja je pet minut stran od mojega doma, kar je pomenilo, da sem se vedno zavedala tega, kako nas to bogati, namreč spoznavanje različnih kultur in razumevanje en z drugimi. Zdi se mi, da je bilo to ključno vodilo za vse, kar sem gradila potem naprej, torej to, da sem študirala mednarodne odnose, da sem se že med gimnazijskimi leti veliko ukvarjala z debatnimi krožki, s predstavništvom dijaške skupnosti in vedno je bila v moji poti prisotna tudi neka mednarodna nota. Mislim, da je res, da si vedno žečela prizadevati k razumevanju med kulturami, med državami. Mislim, da je bilo to nekaj, v čemer sem potem prepoznala Evropsko komisijo kot enega ključnih akterjev na mednarodni ravni, ki k temu pripomore in sem si vedno želela biti del te ekipe.
Mark Djuraševič: Zanima me, kakšni so bili prvi občutki, ko ste zapustili svoj dom in šli nekam drugam. Ali je bil to prvič študij ali šele s službo, kdaj se je to sploh zgodilo?
Potovanja spremenijo človeka. Jaz sem imela srečo, da sem že kot majhna s starši potovala v tujino, zato ker so imeli turistično agencijo in sem na nek način spoznavala ne samo resorte in hotele, ampak je bila v potovanjih tudi vedno neka nota zgodovine in odkrivanja, kaj so vse te države v preteklosti bile in kako so pripomogle k različnim odkritjem in posebnostim. Tako da mi potovanje oziroma odhod v tujo državo nikoli ni predstavljal težav, se pa res spomnim prvega tistega občutka, ko sem zapustila dom in šla v Francijo leta 2012 na svojo Erasmus izmenjavo, ki naj bi trajala eno leto, in sicer sem šla skoraj da brez znanja francoščine. Pred tem sem se samo za mesec dni odpravila v Francijo na intenzivni tečaj francoščine in mislim, da je vsaj Študentska organizacija v Ljubljani imela dvo- ali trimsečni tečaj francoščine, ki sem se ga udeležila in to je bilo to. Vrgla sem se v ocean in se počutila res neverjetno. Izreden občutek je bil, med strahom in pričakovanjem. Izkušnja se je obrnila v najboljšo izkušnjo mojega življenja.
Vprašanje iz komentarjev na YouTubu: Kaj imate pri svojem delu najraje?
Aspektov, v katerih uživam, je res ogromno. Delo s kolegi iz toliko držav je seveda eno, da pa mogoče dodam še nekaj… Ta trenutek je recimo za nas ključen, saj na dnevni ravni trenutno razmišljamo o tem, kako bodo naši programi Evropske unije delovali v naslednjih sedmih letih. To je trenutno recimo v zadnjih treh mesecih bil moj vsakdan, torej strateško razmišljati, kaj potrebujemo, kaj potrebujejo naši parterji, s katerimi delujemo in kako lahko Evropska unija da največjo dodano vrednost v tem, kjer delujemo in kar želimo delati. Torej, imeti možnost na dnevni ravni sooblikovati prihodnost Evropske unije je nekaj neverjetnega. Zdi se mi, da je to recimo še en faktor, v katerem res uživam, ker se mi zdi, da lahko na dnevni ravni prikažem, kako pripomorem k upam da boljšemu življenju, ne samo evropskih državljanov, ampak v mojem primeru tudi državljanov regije, s katero se ukvarjam, to je Latinska Amerika.
Jakob Osredkar
Simon Trussevich: Najbrž vsi že poznamo idejo in projekt “New Dimension Party”. Najprej me zanima, kako je pravzaprav prišlo do te ideje oziroma kako je nastala pobuda za organizacijo tega projekta?
Sama ideja je v bistvu izhajala iz tega, ko sem jaz začutil neko potrebo po tem, da sami dogodki za mlade, same zabave niso tisto, kar bi v prvotnem namenu morale biti. Občutil sem, da na teh zabavah primanjkuje osebnega stika med mladimi in optimizma v življenju. Problem je predvsem v tem, da so zabave fajn, saj je fajn, ampak potem pride problem, ker so zraven še kakšne prepovedane substance in predvsem alkohol, ki pa predvsem zdaj v razvojnem času vsakega najstnika, lahko hitro postane problematična stvar. Prav zaradi tega sem prišel na idejo, da bi to lahko združil v eno lepo zabavo na lep način, brez alkohola in brez prepovedanih substanc, predvsem pa bi spodbujali optimizem najstnikov v tem obdobju in predvsem osebni stik, ki ga v tem sodobnem času, ko so sami telefoni in računalniki že tako dobro razviti, primanjkuje. Prav se mi zdi, da se znajo med sabo tudi družiti, spoznavati in govoriti drug z drugimi v živo in ne več samo še prek telefonov in računalnikov.
Simon Trussevich: Kako vam je uspelo povezati toliko različnih glasbenikov in ambasadorjev? Kako ste se znali organizirati v taki smeri?
V bistvu sama ideja New Dimension Party se je začela že leta 2019, potem pa je v bistvu zdaj prišlo obdobje same korone in nam je prekrižalo načrte, tako da smo celotno tekmovanje oziroma celotno zadevo pretvorili v neko spletno tekmovanje mladih glasebnikov in performerjev, tako da je za nas velik izziv povezati ogromno mladih. Na samem tekmovanju je tekmovalo dvajset glasbenikov, ki smo jih izbrali izmed vseh prijavljenih, prišlo pa je preko 25 prijav mladih glasbenikov in performerjev. Velik izziv je bil mlade spodbujati k temu, da lahko tudi v času korone dajo nekaj od sebe, da niso samo za računalnikom in da ne samo ležijo v postelji in delajo samo za šolo, temveč da stopijo iz cone udobja in da naredijo nekaj dobrega za mlade, da se med seboj spodbujamo in na nek način polepšamo situacijo, kot je trenutno bila. Sodelovalo je prek 65 prostovoljcev, ki so na samem dogodku sodelovali in ja, res sem vesel, da smo se lahko povezali in dejansko izpeljali tak dogodek med samo korono. Bilo je skoraj nemogoče, ker so bili taki izpeljati, tako da smo se morali zelo prilagajati in paziti na same stvari, da je lahko na koncu vse tako dobro izpadlo.
Simon Trussevich: Razmišljate o ponovitvi zadeve? Morda v nekem doglednem času tudi v živo?
Trenutno smo se odločili, da bomo šli v neko smer online zadeve, tudi še tekom tega leta, pa mogoče še drugačne vsebine, ki povezovale predvsem mlade. Ne mogoče tako zabava, temveč tudi poučne vsebine, ki mladim prav pridejo, drugače pa naš cilj je seveda izvesti dogodek v živo, da bi se mladi med seboj povezali, da bi se med seboj pogovarjali, družili in da bi pač mladim res polepšali še kakšen dan in večer in da bi bil to “party” brez druše, ampak “party” z dušo.
Simon Trussevich: Bi bilo mogoče smiselno, da bi ta dogodek povezali z drugimi državami, pa morda celo ne samo evropskimi, otrej da bi ta dogodek dobil meddržavni, mednarodni okvir?
Mislim, da je ta ideja res odlična in mi se trudimo v to smer, da bi ta dogodek počasi zaživel, ker je težko najti ljudi, predvsem pa mlade navaditi na neko drugačno stvar, ki je v Sloveniji trenutno nekaj neobičajnega. Mislim, da se da z neko trdno voljo, ciljem in zagnanostjo doseči vsak cilj. Strmimo k temu, da bi to vizijo in naše poslanstvo peljali tudi naprej.
Živa Dokl: Po kakšnem ključu ste zbirali glasbenike, ki so se predstavljali na vašem dogodku?
Prišlo je čez 25 prijav mladih glasbenikov in performerjev. Predvsem smo iskali mlade talente, ki so res perspektivni in jim lahko mi z našo idejno zasnovo pomagamo do tega, da tudi mladi spoznajo, da jim nekako omogočimo nek preboj naprej, da se pokažejo mladim, da tudi mi podpremo glasbenike in performerje.
Živa Dokl: Ali je bil kakšen dogodek, ko ste si rekli, da to pa ne bo šlo, pa ste skoraj že obupali, potem pa je še vedno šlo v pravo smer ali ste vedno vedeli, da se bo dogodek izpeljal po vaših željah?
To je zelo dobro vprašanje. Moramo priznati, da smo se že v avgustu začeli pripravljati na samo zadevo, potem pa so spet prišle neke prepreke, ki so nam to onemogočile. Bilo je zelo veliko vzponov in padcev na naši poti. Zelo veliko smo se tudi naučili, torej kako na stvari gledati, kako gledati na stvari široko, da nisi osredotočen samo na eno stvar. Predvsem pa se mi zdi pomembno to, da jaz brez moje pomočnice in soorganizatorke Eme Pregelj, ki mi je pomagala na sami poti že od samega začetka letošnjega dogodka. Mislim, da mi je zelo pomagalo, da sem imel nekoga ob sebi, ki me je spodbujal. Poleg tega sem imel še dobro ekipo, da smo se potem dobili skupaj in dobro funkcionirali in se en drugega spodbujali. Ko pač ni šlo, smo rekli, da se dobimo na Zoomu in smo se dobili in imeli fajn sestanek, malo smo se zmotivirali. Mislim, da samo nekdo spodbujanje med mladimi, ti da nek zagon, da potem delaš za mlade, ker pač imaš nek cilj, da boš lahko svet spremenil na bolje.
Borut Bončina: Zanima me, koliko vnaprej načrtovanih korakov si ponavadi zastavite? Se takšno število izkaže za učinkovito, neučinkovito?
Mi smo imeli v bistvu nek koledar. Nanj smo si približno napisali neke okvirne datume, kako bi sama stvar potekala. Na koncu smo ugotovili, da so se datumi trikrat spremenili. Ponavadi ni tako, kot si človek zastavi, da bo. Vedno pride nekaj vmes, tako da je fajn, da imaš nek rezervni plan, da se lahko nanj osredotočiš in se poskušaš izogniti stvarem, ki bi lahko bile kritične. Zdi se mi prav, da na vsako stvar gledamo bolj široko, ker je tudi veliko lažje samo stvar izpeljati. Imaš veliko več možnosti, da stvar bolj uspe.
Borut Bončina: Kako pa vam je na dosedanji poti tega projekta pomagala Evropska unija?
Evropska unija nas je zelo lepo podprla. Prijavili smo se predvsem na razpis Evropske solidarnostne enote, potem pa smo prek Movita dobili finančno pomoč, finančna sredstva, s katerimi smo sam dogodek lahko izpeljali. Brez tega vsekakor ne bi šlo, ker je toliko priprav v ozadju, da je brez finančnih sredstev praktično nemogoče, sploh pa v glasbeni industriji. Za vsako stvar je treba nekomu nekaj plačati, da lahko neko stvar sploh lahko narediš. Recimo plačaš za glasbene pravice, da lahko glasbo sploh vrtiš, potem plačaš tonskemu tehniku, da se izvede neka stvar. Hitro prideš do stroškov, ki jih z začetka sploh ne pričakuješ ali pa v bistvu sploh ne veš zanje. Zelo smo bili veseli, da nam je to uspelo.
Mark Djuraševič: Kakšne lastnosti potrebuješ kot nek organizator in s kakšnimi ljudmi najraje delaš?
Dobro vprašanje, mi je zelo všeč. V bistvu kot organizator mislim, da je zelo pomembna vztrajnost. Brez vztrajnosti mislim, da bi lahko mi ta projekt že večkrat opustili in ne bi bilo nič iz tega, ker če gledaš iz večih dejavnikov, projekt ni profitabilen. Težko gledaš na to pozitivno, če ne najdeš neke notranje motivacije, ki te žene. Ta notranja motivacija mislim, da je bila predvsem to, da mladim lahko pomagamo, da naredimo nek nov način zabave, ki bi mlade predvsem združeval in med sabo povezal. mislim, da bo to res ključna stvar.
Vprašanje iz komentarjev na YouTubu: Ali po vašem mnenju dijaki čutijo, da so del Evropske unije oziroma ali imate poleg New Dimension Party še kakšne predloge za sovrstnike, kako krepiti evropsko identiteto mladih?
Mislim, da je zelo pomembno, da se mladi med seboj povezujemo, da si pomagamo, da znamo stati ob strani drug drugemu, ko je to potrebno. Predvsem to, da se tudi mednarodno povezujemo. Vsako povezovanje z mladimi v tujini to krepi, torej identiteto, predvsem pa to, da se da tudi na evropski ravni izpeljati nek projekt, ki ga drugače ne bi izpeljali.
Na Zavodu Nefiks se zahvaljujemo vsem gostom, ki so sodelovali na zaključnem dogodku in samem kariernem dnevu, zahvaljujemo se tudi šolam in dijakom, predsedniku Borutu Pahorju ter vsem ostalim, ki so sodelovali pri izvedbi na tak ali drugačen način.
Vse tiste, ki vas evropske teme še posebej zanimajo oziroma iščete evropske priložnosti zase vabimo, da še naprej spremljate spletno stran Priložnost.EU, kjer lahko najdete številne priložnosti, ki vam jih ponuja Evropska unija.
Francka Malik